I’ll stand by you


Oh, why you look so sad?

Tears are in your eyes
Come on and come to me now
Don’t be ashamed to cry
Let me see you through
’cause I’ve seen the dark side too
When the night falls on you
You don’t know what to do
Nothing you confess
Could make me love you less

I’ll stand by you
I’ll stand by you
Won’t let nobody hurt you
I’ll stand by you

 

Strategije, čustva in potrebe (II. del)

Po objavi bloga na temo osnovnih principov NVC-ja oz. strategij, čustev in potreb (blog lahko preberete tukaj >>), so se pojavila določena dodatna vprašanja. Hvala vam za to, mi je pomembna jasnost in tudi razumevanje in z veseljem odgovorim na vsa vprašanja.
:)

Here we go:

VPR:
Na vašem Blogu sem prebrala, da priporočate soočanje s stvarmi iz preteklosti tako, da se določena situacija podoživi kot se je zgodila. Malce me je to zmedlo, ker sem prav na seminarjih NVC-ja slišala, da je pomembno zgolj to, kar je trenutno živo v meni. Rabim več informacij o tem, več jasnosti. Hvala vam za odgovor!

ODG:
Hvala vam za vprašanje.

Ja, obstaja seveda veliko pristopov osvobajanja od mentalno-čustvenih preprek in sledenje trenutnemu toku Življenja (torej, fokus na tem, kar je živo tukaj in sedaj) je eden izmed njih.

Pri vodenju NVC seminarjev in delavnic se sam rad opiram tudi na 20+ let izkušenj iz vodenja humanistične (psiho)terapije. In te izkušnje kažejo, da je pri določenih, predvsem travmatičnih izkušnjah dejansko dobrodošlo, da se s samo travmo soočimo ne zgolj prek morebitnih posledic oz rezultatov travme (torej, kar je morda trenutno živo, tudi kot posledica travme), temveč prav direktno, s podoživetjem občutkov, ki so bili živi takrat (morda tudi 25 ali še več let nazaj).

Tak pristop, po mojih osebnih izkušnjah in tudi na podlagi opažanja iz seans terapije, je seveda precej zahtevnejši. Opažam, da se ljudje večinoma težko soočamo s hudimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti in poudarek zgolj na temu, kaj je živo tukaj in sedaj morda ne “ozdravi” tistih res hudih ran iz preteklosti.

Tak pristop oz poudarek na tukaj in sedaj je seveda tudi v strokovni literaturi povsem sprejet, predvsem v vodah Eksistenčne psihologije (to je veja humanistične psihologije). Iz vidika Eksistenčne psihologije je seveda pomembno zgolj to, kar se sedaj dogaja, saj vendar živimo tukaj in sedaj.

Vse lepo in prav, vendar moje trenutno stanje zavesti oz zavedanja Življenja tukaj in sedaj je nedvomno pogojeno z obilo dejavniki in eden izmed teh dejavnikov so, po mojih izkušnjah, tudi travmatične izkušnje iz preteklosti. In v okviru napisanega, je fokus zgolj na to, kar je trenutno živo v meni lahko tudi lep beg pred morda ne ravno lepimi izkušnjami iz preteklosti.

Torej, ja, pri procesiranju občutkov in misli je torej (zame) pomembna tudi preteklost. Moja izkušnja je, da sem lahko prav zares odprt in pretočen in lahkotno zavesten trenutnega toka Življenja (torej tega, kar je v meni trenutno živo) le, če in ko moje astralno (torej čustveno) telo ni več obremenjeno s travmami in hudimi (ali manj hudimi) ne-izživetimi izkušnjami iz preteklosti.

Le tako so moja trenutna dejanja res pristna, avtentična in v skladu z Življenjem v Srcu, ne pa obarvana recimo s strahom, sovraštvom ali jezo iz preteklosti.

VPR:
Potrebe in strategije se torej razlikujejo, ja? Zdi se mi pa, da daješ večji poudarek na potrebe oz notranjo realnost in se ti strategije zdijo manj pomembne. Lahko poveš kaj na to temo?

ODG:
Ja, seveda.

Ja, tvoje opažanje je kar v sozvočju s tem, kar doživljam v sebi. Res je, vsaj kar se mene osebno tiče, so notranji potenciali (ali potrebe oz needs) bolj pomembne od strategij.

Zakaj?

Enostavno zato, ker sem se do sedaj že tolikokrat res prav boleče opekel prav ob zanašanju zgolj na strategije oz delovanja. Venomer sem, kot da bi bil nem, slep in gluh, iskal recimo ljubezen in mir zunaj sebe, predvsem v odnosih.

In ravno to iskanje zunaj sebe je (bilo) samo po sebi ovira za resnično doživljanje miru in ljubezni v sebi. Saj je to še linearno logično, a ne: vsako sekundo, ki jo potrošim za investicije v odnose in v druge ljudi recimo v partnerskem ali prijateljskem odnosu, se ne ukvarjam s seboj. Življenjska energija gre pač tja, kamor jo usmerjam, in kadar jo usmerjam zgolj v delovanje in nase pozabim, hja, praviloma se slej kot prej iztrošim, to pa je tudi vse. O miru in ljubezni pa ne duha ne sluha. :)

Ampak, kje prav zares izvira mir in ljubezen? Ali pa navdušenje ob nakupu novega avta, kolesa, telefona? Izvira v audiju, scottu ali iPhonu? Hja ne. Saj ne gremo na parkirišče in se z obrazom nalepimo na vetrobransko steklo in iz njega črpamo navdušenje, je tako?

Tudi novega kolesa se ne nežno dotikamo in iz njega črpamo navdušenje, je tako? Ali pač?

Navdušenje doživljamo OB avtu, OB kolesu in OB partnerju/partnerki, ne pa zaradi ali iz njih.
Če temu ne bi bilo tako, potem bi vsi ljudje na tem svetu nujno potrebovali venomer nove avte (bog ne daj ravno audije, a ne), kolesa ali telefone ali druge ljudi za doživljanje vsaj malce navdušenja ali miru ali ljubezni.

No, temu seveda ni tako, vsaj kar se mene tiče. Ja, lepo mi je kolesariti, malce manj lepo mi je voziti avto ampak navdušenje in mir sta v meni prisotna tudi kadar ne kolesarim in izgubljam časa z vožnjo avta, recimo. Ravno obratno je: še več miru in navdušenja lahko izkušam, ko sem sam doma, ko sem v miru, neobremenjen z delovanjem.

Ja seveda lahko tudi strategije ogromno doprinesejo k izkušnji navdušenja, miru ali sreče. Vendar ne tako, da mir, srečo in navdušenje iščemo zunaj sebe, v avtih itd… Tako navdušenje ni trajno, vedno znova je potrebno obnavljati delovanje, saj nas kar tako samo od zunaj prav res ne more trajno izpolniti.

Torej, da, meni osebno so strategije zgolj zunanja manifestacija notranje ozaveščene, občutene in aktualizirane realnosti. Notranje potrebe oz potenciali dobesedno zažarijo ob primerni strategiji. Vendar ob takem delovanju NE iščem recimo navdušenja zunaj sebe, v delovanju. Ne. Tako delovanje je rezultat izražanja notranjega potenciala, je fizična (ali morda samo mentalna) kreacija notranjega bogastva, oplemenitena strategija z Zavestjo.

Tako živim sedaj, vendar ni bilo vedno tako. Kje pa! Kot rečeno, venomer sem iskal zunaj sebe skoraj vse, kar mi je bilo v srcu res pomembno – in ostajal praznih rok, izčrpan in skurjen, po domače povedano.

Heh, v bistvu je vse skupaj še bolj zanimivo. Namreč, dočim so notranje potrebe in potenciali res univerzalni (torej, prisotni so vsakomur, brez izjeme), nosijo strategije drugačen pečat – pečat subjektivnosti.

V praksi to (lahko) pomeni, da so moje strategije lahko povsem drugačne od vaših, čeprav jih napaja ista univerzalna potreba oz potencial. Lahko je nam recimo vsem res dragoceno sožitje, mir in svoboda, pa bo vsak izmed nas to isto notranjo bogastvo (iskal ali) izražal na svoj subjektivni način, recimo s sodelovanjem z raznimi aktivisti, s potovanji ali z meditacijo.

Dejstvo je, da se lahko v tem svetu tukaj na Zemlji, srečamo zgolj s strategijami, z delovanje, dočim potrebe (ker so pač abstraktni potenciali naše zavesti, po mojih izkušnjah) lahko doživljamo vsak lepo v sebi, na svoj unikaten in edinstven način, odvisno pač od doseženega stanja zavesti.

Torej ja, iz enega vidika so mi potrebe oz potenciali oz notranje bogastvo res pomembnejši od delovanja oz strategij. Istočasno pa se zavedam, da se brez strategij oz delovanja niti ne moremo razumeti, srečati, se imeti lepo.

Na tem mestu bi rad izrazil morda še to, da zgolj zavedanje notranjega bogastva oz potreb in potencialov morda vendarle ni dovolj. Notranje življenje, kot rečeno, prav zažari, ko je uporabljeno, izraženo, aktualizirano.

In hvala bogu, da je tako.

Če temu ne bi bilo tako, kako bi recimo dandanes živeli v Indiji? Recimo, da bi Mahatma Gandhi zgolj ozavestil in v sebi močno doživel nenasilje, harmonijo in ljubezen in glede tega ne bi naredil nič. Recimo, da bi lepo ostal v svoji sobi in samo užival v globokem miru in jasnosti zaznavanja nenasilja, tolerance in ljubezni v sebi. Bi se Angleži sami odselili iz Indije in prepustili vladanje nekomu drugemu?
Hja malce težko verjetno, a ne.

Ali pa, kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi zgodilo, če bi Martin Luther King enostavno skomignil z rameni in sam užival v vsem, kar je tako močno doživljal v sebi. Ali pa, da bi sicer izrazil tisti slavni “I had a dream” in potem nadaljeval, da mu je vse to sicer zelo dragoceno, ampak da pač ne bo o tem spregovoril.

Ali pa recimo Buddha oz Princ Siddharta. Kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi, če bi po izkušnji NIrvane oz dokončne samorealizacije in razsvetljenja tisti teden dni molka enostavno podaljševal v nedogled. Recimo, da bi si Buddha rekel, hja, vse lepo in prav, vendar meni je tako čisto OK, lepo se imam, miren sem in vse mi je jasno, bom jaz kar tako v miru ostal…

In povsem isto velja (iz mojega vidika) za recimo Marshall Rosenberga, Wilberja, Maslowa, Jezusa, Meher Babo, Ramana Maharshija, Anandamayi Devi in vseh ostalih posameznikov, ki so svoje neizmerno notranje bogastvo zaživeli in delili s svetom.

:)

Moja poanta je, da je sicer notranja realizacija, stik z notranjim bogastvom (celo na nivoju popolne svobode, ki jo je dosegel Buddha, recimo) zelo zelo pomembna (vsaj zame), in sicer ne samo iz ontološkega, temveč predvsem iz praktičnega vidika. Vendar samo to (zame) ni dovolj.

Notranje bogastvo je, sije in žari samo po sebi, vendar to ne pomeni vse. Potrebno je tudi priti v stik z njim, se povezati, dihati z vsem tem bogastvom in ga naposled tudi pričeti izražati in živeti – le tako lahko res pomagamo en drugemu in oplemenitimo odnose. Taka je moja izkušnja.

:)

VPR:
Dajanje empatije, kje se konča, kdaj je dovolj?
Recimo v odnosu, pri konfliktu, pri vzgoji.

ODG:
Ufa, dobro vprašanje.

Hmm. Najprej bi (zopet) izpostavil dejstvo, da lahko res dajemo empatijo (ali kar koli drugega, v bistvu), če to zares imamo sami.

Torej, pri izražanju sočutja, pri sočutnem vživljanju v druge in reflektiranju je pomembno, da imamo sami dovolj stika s seboj. In za to (vsaj moja izkušnja je taka) potrebujemo samo-empatijo ali pa empatijo od zunaj.

Kako naj prav zares čutim z nekom, če imam sam s seboj akutne ali kronične (čustvene) težave?

Kdaj je dovolj dajanja empatije?
Heh, po mojih opažanjih in glede na stanje na tem svetu, nikoli. Ljudje (vključno z menoj) bi res lahko naredili velik korak v smeri svoje lastne sreče, če bi v svojem okolju imeli na voljo več empatije, več razumevanja, tolerance in podpore.

Istočasno pa je v igri še nekaj: kapaciteta sprejemanja empatije oz namera, ki napaja delovanje na drugi strani.

In na tem mestu se stvari malce zafncljajo, po domače rečeno.
Sam sem se tega nagledal pri vodenju seminarjev, do neke mere tudi pri vodenju seans, predvsem pa pri odnosih zunaj formalnih okvirjev izobraževanja ali nudenja pomoči.

O čem govorim?
Za res povezovalni način sporazumevanja in s tem tudi so-bivanja sta potrebna najmanj dva. In če nekdo ni pripravljen odpreti se na prejemanje empatije, potem iz te moke ne bo ne kruha, ne makaronov in ne pice.

Do sedaj sem slišal že mnogo tega, recimo: “pa kaj mi to govoriš, valda da mi je pomemben mir!” ali pa: “pa ja, sej je logično, da ___________”, ali pa:  “dej ne tresi neumnosti, kakšni občutki neki”, in pa: “jaz nimam občutkov” itd…

Te izjave sem slišal ob poskusu reflektiranja oz nudenju empatije.

Kaj želim izraziti?
Ljudje imamo izbiro in od nas samih je odvisno koliko se bomo odprli in koliko smo pripravljeni pogledati v svojo lastno resnico v srcu. In ena zelo lepih lastnosti empatije je, da lahko doprinese k poglabljanju zavedanja in pri zrelejšemu prevzemanju odgovornosti zase.

Vendar, če oseba ni pripravljena občutiti svojih občutkov in pogledati svoji resnici v oči, kakšen smisel ima potem dajanje empatije? Če je njena namera drugačna, kaj naj storim/o?

Moja trenutna praksa je, da veščine vživljanja v druge oz nudenje empatije omejujem na zelo malo število ljudi. Zakaj bi nudil dragoceno energijo in čas, če to ni dobrodošlo?

Z osebami, ki so pa pripravljene na prejemanje empatije, pa z veseljem podelim svoje veščine sočutja, seveda v okviru kapacitete, ki jo pač imam v danem trenutku na voljo.

Kdaj je torej nudenja empatije dovolj?
Odgovor je isti, kot zgoraj, nikoli oz vsaj toliko časa, da se tudi na drugi strani nekaj zgodi, spremeni. In ob vzajemni odprtosti se lahko to zgodi zelo kmalu, in še lepo je.

:)

 

 

 

Embracing Transpersonal

At our school for transpersonal consultants, TCT® Academy, we offer a seminar (my favorite) that aims at exploring the Subtle transpersonal level of human overall consciousness. I am about to offer this seminar in the upcoming weekend and here are my thoughts.

OK, so what am I going to write about in this blog? I will try to convey my awe, wonder and appreciation for the so called transpersonal. Transpersonal in this context does not include any existing religion, philosophy or New age movement, please. It translates to intimate and subjective empirical knowledge about what has throughout the human history been labeled as Spiritual, Divine.

I am almost holding my breath here, for respect, freedom, integrity (of us all) is soooooo important to me. I always state this while sharing in written word, and it just doesn’t get old, so here we go again: the thoughts below are only my subjective reality and no criticism, labeling, diagnosis or anything of the sort is intended. Each of us lives in subjective universe it seems and yet we can contribute to each other or not. It is my sincere hope that the text below does contribute at least somewhat.

Stages of human identity development

There is a guy, tall, brilliant and, as far as I can see, awake. Awake from social, political, educational,  religious etc. systems. His name is Ken Wilber, they say he is the most read author in the history of humankind. All of his, 15 books I think, are still in print, some in re-re-reprint.

And this guy has come up with, to me, genius idea of producing the map of all existing states and stages of human consciousness. And as far as I am concerned (and most of the professional psychological, philosophical and even anthropological world is concerned, it seems), well, he did it.

I have written extensively on the subject of the Wilber map on this Blog (please see the links above under Wilber map or employ the search engine up there on the right hand side), so there is no need for repeating it all.

What I want to again share, though, is that there is indeed an identity development going on in our human lives. Particularly I would like to point out two stages: Authenticity and the Subtle.

The first is personal and the later is transpersonal or spiritual.

I have sampled all of the levels of the Wilber map and empirically speaking, Authenticity is not as great as it seems on the paper.
All of the words, mere words, below are only generalization and might as well not apply to any of you, dear visitors. :)

Yes, it is or it seems to be:
– really wonderful to be able to stand up and say NO, or YES,
– precious to be able to be really personal and authentic in bed, for example, really enjoying oneself,
– great to create our own world, meaning that we apriori bow not to any structure from the outside,
– lovely to be able to express feelings and needs in a way others understand and maybe even appreciate,
– important to be able to share the skills and knowledge of empathy and self-empathy with others,
– it is so dear to be able to have a job just the way we want, to connect only to people we choose, to eat, drink exactly what we want, to have a house exactly as we want etc.,
– glorious to be able to operate outside the expectations of others, and, above all,
– most important to follow individualized will of I and Mine.

Of course, there are not many people who have attained all of the above. In fact, I only know a few.
And hey, who knows, maybe I ought to get out more LOL

That been said, lets take a look at the, what seem to be, not-so-great characteristics of the Authentic level of awareness (as per my own personal experiences and also according to my observations and sharing of others and also according to accepted professional literature penned by Wilber, Rowan, Forman etc., all of which doesn’t really matter; what matters is what is alive in YOU, yes? :) ):
– it is only personal, meaning it is conditioned by personal tendencies (limited empathy, energy, the reach of personal outlook etc.),
– it takes enormous effort to be Authentic, simply because at this level, personal effort is a must,
– everyone gets burned out at least once at this level, for Ego or the Authentic self keeps pushing the envelope by trying to change and improve things,
– Authentic self or the Ego needs control, structure to really feel secure and content,
– at this level, everything that is not in accordance with inner (personal) reality is canceled out, ignored or at least avoided,
– it takes so much energy to emphatically reflect what others feel and need, simply because Ego or the Authentic self still believes and operates on, separation and duality (I am me and you are you),
– vulnerability at this level hurts, even one single thought (coming from the outside or inside) might shake the foundations of the attained personal happiness and peace,
– Authentic self or Ego is mostly timid, meaning that impersonal experiences might leave it distraught and confused,
– even the most flexible and tolerant Ego or Authentic self still needs reassurance, for it is a huge challenge for it to operate outside of its own inner self-created reality,
– when offering empathy, when reflecting feelings and needs of others, the best Ego or Authentic self can produce is best guesses (in accepted professional literature this is called “imagining the real”),
– and again, it takes massive effort to maintain the attained inner psychological climate,
– etc.

And yet, in comparison to Mental or Instrumental level (a level prior the Authentic level as per Wilber map), all of the above is indeed so much rewarding and positive, that some people I have met seem to take this Authenticity as synonymous to Enlightenment or Pure Spiritual Reality.

Interestingly enough even Marshall Rosenberg, the creator of the NVC system which is widely employed all over the world, pointed out that at the core of his system is this Beloved Divine Energy, not Ego or Authentic Self. Please, see the whole text, you can read it here >>new web page opens up).

There is so, so, soooooooooooooooo much more one can experience beyond the Authenticity, in my experiences.

Lets take a look at some of the traits of the spiritual and transpersonal level of awareness, the Subtle level or the Soul level:
– it is like coming home, it is safe, fluid, free and eternal – no need for any effort,
– there is no need to fix things, to create something anew, for the transpersonal Reality has been the same for ever,
– no effort is needed to connect with others at this level,
– empathy for others is not conditioned by effort or amount of self-empathy, it is free flowing, eternal, absolute,
– they say that there is a book called “Structures to live by” and at this level, well, there are no books, the least of which is called “structure”,
– at this level the true self, the Soul shines forth powerfully and gently at the same time, no need to fix it or create it from scratch,
– at this level one is never ever alone, for the presence of the Soul naturally evokes the presence of other Souls from the Subtle transpersonal realm,
– there is no need to trying to become what we really are at this level, for we really already are, way beyond any and all personal projections from the Authentic self or Ego,
– the Soul is the true Self, and the Authentic self or Ego is merely her shadow (that’s why the Ego needs all the fuss and circus to be really content),
– the Soul is witnessing all the drama on the personal level, and denies nothing, for everything is already in herself.

Dr. Rosenberg was once asked:

What does God mean to you?

I need a way to think of God that would work for me, other words or ways to look at this beauty, this powerful energy, and so my name for God is “Beloved Divine Energy.” For a while it was just Divine Energy but then I was reading some of the Eastern religions, and Eastern poets, and I loved how they had this personal, loving connection with this Energy. And I found that it added to me to call it “Beloved” Divine Energy. To me this Beloved Divine Energy is life, connection to life.

Is this lack of connection to Divine Energy responsible for violence in the world?

To me, the violence in the world comes about when we get alienated or disconnected from this Energy. How do we get connected when we are educated to be disconnected? I believe it’s our cultural conditioning and education that disconnects us from God, especially our education about God.
(please, see the whole interview, if you will, here >> – new web page opens up)

Well, at the Subtle transpersonal level, the “God” for a lack of a more flexible word is experienced as real as you and me, and is way beyond the personal Authentic level. It is the Divine in us, in you and me, that acts when the healing of guilt, shame, anger etc. takes place.

How much more healing could take place if we embraced the transpersonal even more, transforming the timid Ego or Authentic self into this Beloved Divine Energy (as Rosenberg himself calls the transpersonal Self)!

:)

 

 

 

Strategije, čustva in potrebe

Februarja smo začeli z novo, drugo generacijo šole nenasilne komunikacije, Integralna Avtentična komunikacija, in po prvem in drugem seminarju so se pojavila določena vprašanja.

Vprašanja so res zelo dobra in kar kličejo po odgovorih, saj pokrivajo čiste osnove sistema NVC-ja.

Hvala za dobra in konkretna vprašanja in predvsem za res angažirano in iskreno sodelovanje na obeh seminarjih!
Si res želim prav takih, iz mojega vidika, angažiranih in napredka željnih udeležencev naše šole.

 

Here we go:

Vpr.:
Ko želim izrazit samoempatijo – ali je pomembno, da grem v preteklost in dam empatijo otroku v sebi, če izvira situaciija iz preteklosti?

Odg.:
Da, vsekakor.
Vabim te, da ozavestiš situacijo, ki te bremeni, in jo najprej tako od daleč pregledaš in se potem odpreš na občutke, ki so te takrat kot otroka obremenili. Vabim te, da samo sebe, torej mičkano punčko, objameš in jo pocertkaš, kot si sedaj, odrasla.
Kaj pri tem zares pomaga?
Tvoja odprtost na občutke, negativne misli in vse ostalo, kar se je v dani situaciji v preteklosti dogajalo v tebi. Pomaga mehkoba, odprtost, odsotnost intelektualiziranja in ostalih mentalnih akrobacij. Pomaga sprejemanje občutkov in vsega ostalega v tebi. Mehko, nežno, ljubeče, spoštljivo.
Vabim te, da z odprtostjo in nežnostjo podoživiš dano situacijo in vztrajaš toliko časa, dokler se ne zgodi nek shift, neka sprememba. Zavest je namreč zelo močna in če ji damo možnost, če sebi damo možnost, lahko transformira/mo tudi najhujša čustva iz preteklosti.
Ko se je zgodil shift, te vabim, da greš še globlje in najdeš potrebe oz potenciale, ki v dani situaciji niso bile izpolnjene, ozaveščene in uporabljene. Odpri se na te potenciale in jih povabi v svoje fizično telo, dihaj z njimi, predaj se jim.

Vpr.:
Komentar na tvojo misel iz predavanja: Če nisi v stiku s seboj , pride strah….Kaj konkretno pomeni biti v stiku s strahom na avtentičnem nivoju oz. strah je v trenutku prisoten…kako se soočit iz srca in kako iz glave-razlika?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bil ta stavek izrečen, vsekakor pa je strah (in katero koli drugo čustvo, recimo jeza, sram, krivda, bolečina itd…) zgolj posledica. Vendar to ne pomeni, da kot posledica čustvo ni pomembno. Čustva so (lahko) zelo pomembna, ne sicer sama po sebi, ampak zaradi draguljev in diamantov, ki se skrivajo pod njimi.

Torej, iz vidika personalnega oz osebnega stanja zavesti Avtentičnosti (iz vidika transpersonalnih stanj je zgodba precej drugačna), lahko pomeni biti v stiku s strahom tudi to: zavedanje, občutenje in izražanje strahu v realnem času. Oseba na Avtentičnemu nivoju nima velikih težav s čutenjem katerega koli čustva, tudi v vsakdanjem življenju ne. Torej, čustvo se na tem nivoju zavesti ne potiska stran, v nezavedno, temveč se ga v polnosti doživi, izkusi, občuti.
In ne samo to!
Pod čustvom je namreč vedno nek vzrok. In ta vzrok niso zgolj misli ali mentalni vzorci, temveč neozaveščena in neizražena potreba oz potencial.

Torej, razlika med soočanjem s čustvi, recimo strahom, iz srca in iz glave je veeeeeeelikaaaaa.
Glava oz intelekt bo strah poskušal racionalizirati, ga opredeliti, primerjati, potisniti v ozadje zavesti – in z vsem tem početjem ga seveda samo krepi.

Srce, po drugi strani, pa bo strah občutilo, ga doživelo v polnosti, nežno in ljubeče. In naposled videlo, da je tudi strah zgolj posledica. Posledica neizpolnjene, neozaveščene in neizživete potrebe oz hrepenenja.

Morda še beseda, dve glede stavka: “…če ni stika, pride strah…” V bistvu se lahko strah ali katero koli drugo čustvo lahko pojavi tudi ob res globokem stiku s Seboj (na nivoju srca, ne glave, lepo prosim). Vendar v tekem primeru to ni hud problem, saj Srce vsebuje tudi neomejene potenciale (potrebe oz needs, po Rosenbergu in Rogersu), ki (lahko) dobesedno presijejo tudi najbolj težko čustvo.

Vpr.:
Razločevanje med potrebo in strategijo za npr. duhovni napredek oz. ali je lahko neko duhovno potovanje potreba?

Odg.:
Ne, potovanje, duhovno ali turistično, romanje ali letalski prevoz ne more biti potreba.

Potrebe oz potenciali (iz mojega vidika) so abstraktne kvalitete naše zavesti na nivoju Srca (ne glave oz intelekta, prosim) in z delovanjem oz strategijami nimajo nobene direktne oz vzročne veze.
Potrebe oz potenciali (lahko) obstajajo ločeno od materialnih aktivnosti, prav tako, kot (lahko) tako obstaja Zavest. Če temu ne bi bilo tako, bi bili mi vsi popolnoma odvisni od delovanja v okolju in bi bil recimo MIR lahko le pobožna želja, vsaj v tem svetu tukaj na Zemlji. Vendar temu ni tako; MIR ali katera koli druga potreba JE in obstaja tudi brez tekanja za cilji v tem materialnem svetu.

Vse skupaj se malce zafenclja, ko se vežemo na aktivnosti in delovanje v dobri veri, da nam bo to res že enkrat zagotovilo notranja hrepenenja. Vendar notranja hrepenenja niso deficiti (kot to, po mojem opažanju, učijo ali zagovarjajo ne-humanistično orientirane veje psihologije), niso primanjkljaji temveč popolni, brezmejni in neskončni potenciali, ki samo čakajo, da jih ozavestimo in aktualiziramo.

Da, res je (po mojemu opažanju): hrepenenjem oz potrebam lahko doprinesemo s pomočjo strategij in delovanja, recimo duhovno potovanje v Indijo ali Tibet nam lahko doprinese k ekspanziji notranjega miru, inspiracije, sreče in stika, NISO pa te potrebe (mir, inspiracija, sreča in stik) absolutno pogojene s strategijami. Kako le, prosim, no. Če bi bilo temu tako, potem bi morali vsi za vsaj malce inspiracije in sreče in miru in stika riniti v Tibet in Indijo (ali kamor koli drugam)!

Ne, potrebe oz potenciali se lahko izkusijo povsem neodvisno od strategij. Taka je moja izkušnja.

Bi pa na tem mestu izrazil še naslednje:
ljudje (po mojemu opažanju, lahko se seveda tudi motim) radi tekamo za cilji v svetu v dobri veri, da nam bo to enkrat vendarle prineslo recimo srečo, mir in sproščenost. Vendar s takim tekanjem postavljamo kočijo pred konja! Iščemo zunaj sebe, v svetu, v poklicu, v odnosih, v izobrazbi, v seksu, v meditaciji, v potovanjih (vse to so strategije) vse tisto, kar lahko prav zares najdemo izključno v sebi, v svojem Srcu: recimo mir, svobodo, ljubezen, varnost.

Torej, potemtakem so strategije povsem brezpredmetne in odveč? Hja ne vem, zame recimo ne.

Vendar obstaja velika razlika (vsaj v mojem trenutnem dojemanju te tematike): eno je (mentalno in brez globljega zavedanja stika s Srcem in potrebami v Njem) tekanje za izpolnitvami notranjih hrepenenj v materialni realnosti, s pomočjo strategij, napora in delovanja, povsem nekaj drugega pa je zavedanje teh istih hrepenenj (recimo miru, sreče, ljubezni in varnosti) v Srcu in življenje ter delovanje v skladu z njimi.

Eno so (zame) suhoparne strategije in delovanje v tem svetu (ki ne nudijo trajne izpolnjenosti, po mojih izkušnjah), povsem nekaj drugega pa so t.i, oplemenitene strategije z notranjim zavedanjem potencialov v Srcu.

Namesto delovanja iz pomanjkanja (morda zaradi pomanjkanja stika z notranjim bogastvom?), lahko delovanje in strategije oplemenitimo z, no, seboj in svojimi potenciali.

Strategije lahko zgolj doprinesejo k zadovoljevanju potreb oz hrepenenj, ne morejo pa jih v celoti in povsem zadovoljiti, po mojih izkušnjah. To lahko storimo samo mi sami. Kako? Tako, da poglobimo svoje zavedanje (kar v praksi pomeni preseganje mentalnih akrobacij in soočanje z globljo realnostjo čustev in potreb v Srcu v prsih) in ozavestimo potenciale Zavesti v Srcu oz hrepenenja oz potrebe in potem zaživimo na podlagi teh hrepenenj.

Postavimo konja tam, kjer lahko res nekaj naredi: pred kočijo.

Ne vem sicer, če je Mahatma Gandhi imel ravno to v mislih, vendar se mi sliši to prav obupno podobno temu, o čemur govorim:

“Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”

Zame je tisto res izpolnjujoče duhovno (ali katero koli drugo) potovanje (ali katera koli druga strategija) tisto, ki jo napaja in plemeniti moja notranja ozaveščena realnost, moji notranji potenciali. S tem, ko “sem sprememba, ki jo želim v svetu” v bistvu izražam svoje že obstoječe notranje kvalitete (recimo mir, svoboda, sreča, ljubezen) in delujem v skladu z njimi, namesto da bi te iste kvalitete in hrepenenja vedno znova iskal zunaj sebe.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o štirih načinih dojemanja sporočil od zunaj, od drugih. Tri so mi kar precej jasna in tudi domača, eno pa mi predstavlja uganko. Kdaj torej lahko smiselno uporabim žirafje uhice obrnjene nazaj?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Torej, prispodoba “žirafica z uhicami nazaj” v praksi pomeni izražanje samo-empatije do sebe (v kontrastu z bičanjem sebe ali drugih, šakali z uhicami nazaj ali naprej).
Hmm. V bistvu je samo-empatično dojemanje oz dojemanje sočutno do sebe uporabno tudi pri vživljanju v druge (žirafice z uhicami naprej). Pri Avtentičnemu oz pristnemu sporazumevanju je namreč vedno v igri odprtost na občutke in potrebe drugih in seveda tudi sebe. Torej, samo-empatijo lahko uporabiš vselej oz istočasno ob vživljanju v druge. Tako bodo tvoje potrebe tudi v pogovoru res žive in izražene.

Še en primer “žirafic z uhicami nazaj” oz nežno in sočutno dojemanje svoje notranje psihološke klime lahko pride do izraza ob takih in drugačnih prošnjah (ali zahtevah) s strani drugih. Kako naj se res iskreno in pristno odzovem na povabilo ali prošnjo, če nisem v stiku s svojimi vrednotami, hrepenenji?

Kaj je torej v določeni situaciji res pomembno zate? Po čem hrepeniš? Kaj ti je v situaciji res dragoceno, pomembno?
No, do te globine zavedanja Sebe lahko prideš s pomočjo sočutnega dojemanja svoje notranje dinamike oz z “žirafico z uhicami nazaj”.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o sočutju in o povezovalni komunikaciji. Vse lepo in prav, vendar zanima me, kako naj vse to znanje sedaj uporabim v praksi, recimo do moje 19 letne hčerke?

Odg.:
Torej, če prav razumem, ti je pomembna njena dobrobit? Želiš ji vse dobro in rada bi doprinesla k njeni sreči, zdravju?
Če je temu tako, je to seveda povsem izvedljivo. Je pa pri prenosu veščin nenasilne komunikacije (ali katere koli druge veščine, po mojem mnenju) precej pomembna motivacija osebe. Torej, si tvoja hčerka sploh želi tvoje pomoči, podpore? Te je vprašala za pomoč?
Veš, kakor koli že obrnemo situacijo, punca ima vso pravico živeti tako, kot živi. Celo zakonsko je že polnoletna in torej sama odgovorna zase. In če ona slučajno (ne poznam podrobnosti situacije) noče tvoje pomoči in podpore oz te zanjo ni vprašala, potem je možnost za povezovalno komunikacijo (ki gradi in vzdržuje mostove med nami) bolj majhna. Vrivanje oz forsiranje  “pomoči” v bistvu (vsaj zame) ni kdo ve kako povezovalno.

To pa seveda ne pomeni, da je pa najbolje vreči puško v koruzo in se vdati usodi. Četudi se punca ne ravno aktivno odziva na tvoje poskuse sočutne pomoči (upam, da je to res taka pomoč, ne zgolj poskus popravljanja ali kontroliranja), je še vedno ogromno tega, kar ji lahko ponudiš, doprineseš.

Recimo, lahko se poskusiš vživeti vanjo, v njene občutke in potrebe in ko sama iniciira pogovor s teboj, ji ponudi emaptijo (empatično reflektiranje). Lahko jo poskusiš razumeti na nivoju Srca, ji nudiš t.i. tiho empatijo oz si tiho in ljubeče ne njeni strani itd…

 

Vpr.: Pojem ranljivosti se me je na seminarju kar precej dotaknil. Priznam, da do sedaj nisem videla ranljivosti kot nekaj pozitivnega. Lahko poveš še kaj več na to temo?

Odg.:
V bistvu sem že na seminarju podelil z vami veliko tega. Morda gre poudariti, da ranljivost v kontekstu povezovalne oz nenasilne komunikacije in predvsem sočutja do sebe ni sinonim za ranjenost.

Ranjenost je lahko posledica nemoči, velike občutljivosti ali morda občutka manjvrednosti itd… Ranljivost pa zajema odprtost, pripravljenost na spremembe, ki so lahko tudi boleče, zajema tudi nežnost in mehkobo dojemanja svoje preteklosti in sedanjosti, in je v bistvu MOČ (vsaj zame).

Ranljivost NI lastnost glave, uma ali intelekta. Kje pa! Intelekt ločuje, sproti ruši prav tisto, kar ravno ranljivost podpira. Vsaj moja izkušnja je taka, no,

Ranljivost odpira tista vrata v zavesti oz v nezavednem delu naše psihe, ki se jih brez odprtosti, sočutja, mehkobe in nežnosti do sebe (to so zame glavne lastnosti ranljivosti) res težko zavemo. Če si lahko dopustimo biti bolj mehki in bolj ranljivi, lahko to vodi v res veeeeeelik korak naprej v osebnem in tudi duhovnem napredku.

Bi pa morda na tem mestu izrazil še naslednje:
dočim je seveda ranljivost res pomembna lastnost Srca, ki lahko res veliko doprinese k povezovalni komunikaciji, vsekakor niti od daleč ni edina. V Srcu so, v obliki potreb ali hrepenenj oz čistih in popolnih potencialov prisotne tudi Moč, Pogum, Nenavezanost, Jasnost, Svoboda, Neodvisnost itd… – vse povsem enakovredne Ranljivosti.

Izpostavljanje Ranljivosti kot primarno lastnost Srca oz samo srž sistema nenasilne komunikacije torej zame ni ravno v skladu z mojo notranjo realnostjo. Meni je pomembna tudi Moč, Neodvisnost, Svoboda.

Svoboda mi je izredno pomembna, in tako te Vabim oz vse vas, da v svojemu Srcu najdeš/te vse, kar je pomembno ZATE/ZA VAS, ne glede na strukturo sistema Avtentične komunikacije (ali katero koli drugo strukturo).
:)

Predavanje: Komunikacija, čustva stres

Tematsko predavanje z naslovom

KOMUNIKACIJA, ČUSTVA, STRES

Komunikacija, čustva in stres so teme, ki so tako v poslovnem kot v zasebnem življenju vedno med najbolj aktualnimi. Kako se pogovarjati na delovnem mestu, kako doma, kako s prijatelji, znanci in neznanci, da bomo komunikacijo znali izkoristiti kot odlično orodje za dobre medosebne odnose na vseh področjih našega življenja. Poznavanje in uporaba čustev sta pri tem ključnega pomena.

– Tokrat bodo predavane naslednje učne vsebine, v okviru  predstavitve izobraževalnega Programa Akademija TCT:

–    osnove kognicije (percepcija, spomin, učenje itd…),

–    nevrobiologija in svoboda izbire,

–    direktna ter takojšnja zamenjava prepričanj ter čustev,

–    potenciali človeških možganov.

Obisk srečanja je za vse BREZPLAČEN !

Vabljeni torej na medgeneracijsko srečanje, ki bo v SREDO, 20. januarja 2016 ob 17.00 uri v prostorih Ljudske univerze Kočevje, v II.nadstopju , v učilnici 1.

Predava Edmond Cigale

 

Perceiving emotions

In this blog I would like to share my current perception of, to me, rather important element of human overall existence: emotions.

Of course, hundreds of books and other texts have been written on the subject and accepted (psychological) theories about emotions vary considerably.

In this text, however, I will try to offer an overview of perception of emotions from the so called integral standpoint.

Integral standpoint in this context translates to not only one level of understanding of the subject in question, but from all existing levels of human awareness as per accepted Wilber map:
– mental ego,
– authentic level,
– subtle transpersonal level,
– causal transpersonal self and
– (Buddhist) nondual level.

It goes without saying that words below are colored by my current subjective perception and I invite you to view them as such. No absolute, no authoritative and final truths can you find herein.
:)

The Mental ego or Instrumental level

Prior to Mental ego level there are two more levels of awareness, i.e. body self and family level (sometimes called also magic and mythical level).

As far as the Body self is concerned, I cant really accept the old and worn out notion that babies are born into this world like a white blank slates. A quick google search yields thousands results affirming this notion to be false.

Family self level is of course very important. A soul in a young and small body identifies with pretty much everything that is happening in her or his immediate environment (family, tribe etc…).

And when an individual leaves this primary environment and ventures into the world at large, the so called Mental ego or Instrumental self kicks in.

At this level individual has no real connection with emotions. Even as adults, many individuals have to be shown and taught how to open up and feel their own emotions. They are focusing mostly on the mental capacities and live their lives as others want, pushing their own inner climate away, to no avail, of course. The result of years of such avoidance might be a depression, physical diseases and maybe even psychotic episodes.

At this level, emotions can be seen as a sign of weakness, sentimentality and childishness. I am sure you understand what I mean here, for if your parents were not Authentic individuals, self-actualized and without any pressing issues in personal life, chances are that you have heard things like: good boys don’t cry or good girls do not show anger. That is a rather poor attitude, to say the least, in my opinion.

It is my observation from thousands and thousands of humanistic psychotherapy sessions that most adults are in fact little children in grown up bodies. They don’t or can’t really handle emotions, or in other words, they handle emotions like little boys and girls do. I will let you draw your own conclusions of what that means.

At this level, people are trying to fix things, pouring dis-harmonies into the relationships while doing it. They try to change others by hoping to repair all around them (instead of assuming responsibility for their own inner psychological climate and stop troubling others).
It is a war they will never ever win, for others can not be fixed or changed. Each and everyone of us has to do that on his/her own.

The Authentic level

To be able to ascend to this rare level of awareness, an individual person has to work hard to clear the so called Shadow (negative tendencies, traumas, compromises etc…) that cloud their perception of things as they really are.

Emotions at the Authentic level are felt as real, strong and important energies that origin inside. A person at this level can and does assume full responsibility for the emotions, for s/he knows that anger, guilt, shame etc. are products of unmet needs and positive emotions are result of met and actualized needs.

Emotions at this level are felt and expressed in real time and present no problem.

Truth be told, I personally know only a few persons that are at this level. In practice that means that most people I know are still not really dealing with their emotions as something real and personal. Mostly people still point fingers and blame others for their emotions.
Oh well…

The Subtle transpersonal level

Having cleared out most of the Shadow, a person at this level is conditioned by emotions no more. S/he can clearly see that emotions are only energies that do not even belong to them. Anger is not “My anger” but only an anger, an energy that needs to be felt and expressed.

At this level, even innermost so called needs (or potentials) are perceived as something that is an expression of even deeper reality. Deeper reality in this context of course means:

The Causal transpersonal self

Everything, everything in our lives originates somewhere. And that origin is the Causal self, The I am presence, the God within, the Pure choice-less witness.

At this level, emotions are only a seen through dream, insubstantial energy that is in fact integral part of overall Existence that is the only One.

Everything at this level is only a play, a drama, a projection on the screen of Pure and Absolute awareness that is the I am.

At this level, a person might appear as a distant witness to all human emotional drama.

The (Buddhist) nondual level

At this level, emotions (and everything else for that matter) is perceived as lacking inherent existence. There is nothing really there, all meaning is imputed, even in the so called happiness, love and joy – there is nothing there only emptiness.

Emptiness (or sunyata) is what is perceived at this level. And that translates to complete peace very very far from emotional “peace” from personal Authentic level.

It is the most honest and open attitude towards emotions that one can produce. It requires total openness, acceptance and surrender.

Rarely do I meet a person at this level. In fact, I have met only one person thus far. It is like meeting a living being that has a strong peaceful presence of, well, absence of everything.

Conclusion

With all of the above been said, to me emotions are (for the most part), limiting energies that usually present a real challenge (to a person on a Mental ego level). After the Authentic level has been attained, emotions present no problem anymore. Even more, from the Transpersonal stages of awareness (Subtle level and beyond), emotions are deluding components of human awareness at best and even at the personal levels it is really not all that wise to focus on them. They are important, yes, but even more important is a deeper reality.

How do you perceive “your” emotions?

:)

 

 

Thich Nhat Hanh on compassion

The Buddhist Master, Thich Nhat Hanh:

“Dear friends, dear people, I know that you suffer a lot. I have not understood enough of your difficulties and suffering. It is not our intention to make you suffer more. It is the opposite. So please, tell us about your suffering, your difficulties. I am eager to learn, to understand.”

<tears>

 

Smo ženske morda sodnice, ko odločamo ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne?

Na Integral.life Blogu lahko velikokrat berete moja razmišljanja o odkrivanju in aktualiziranju lastnih notranjih potencialov, bodisi moči, neodvisnosti, ljubezni, svobode itd…

Rad poudarjam, da moja (in morda tudi vaša, kdo ve?) sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov in vplivov okolja (astrologije, ekonomske in politične klime itd…), drugih ljudi (empatičnih ali pač manj empatičnih) itd…

No, dočim lahko marsikdo moja razmišljanja enostavno ignorira ali si jih nekako s pomočjo intelekta obrazloži in enostavno ne jemlje resno, je besedilo spodaj malce drugačno.

Napisala ga je namreč Polona Klarič, ženska, ki je preživela “smrtno” bolezen, raka (najprej na ledvicah in potem na dojki) in imajo zato (iz mojega vidika) njene besede res težo in so plod izkušenj.

Polona Klarič:

“Včeraj sem prebrala članek Lorelle Flego z naslovom »Ženske zbolimo zaradi ljubezni«. Spravila sem se k pisanju, ker je moje teoretično znanje popolnoma drugačno. To znanje pa potrjujejo tudi moje življenjske izkušnje in življenje, ki ga živim danes. Dan za dnem, izkušnja za izkušnjo.

Naj takoj povem, da tekst ni namenjen kritiziranju, napadanju ali karkoli drugega. Namenjen je izražanju mojega drugačnega pogleda ter vsem, ki ste isto misleči, ki želite slišati tudi druge izkušnje, ki želite vzeti življenje v svoje roke in vsem, ki tavate v brezpotju življenja in resnice. In zavedajte se, da ste popolnoma svobodni in lahko branje tega teksta opustite zdaj, kasneje ali na koncu.

Moj pogled, izkušnje, zavedanje pravijo, da je Ljubezen temeljna potreba, iz katere izvira življenje. V knjigah je celo zapisano, da dojenček brez maminega dotika in s tem ljubezni sploh ne bi preživel.

Res pa je, da je definicija ljubezni, lahko od človeka do človeka različna. Do danes sem se srečala z mnogimi, nekaterimi bolj pogosto, drugimi redkeje:

– Ljubezen je, če te ima nekdo rad,

– Ljubezen je, ko ti partner prinese rožico,

– Ljubezen je, če ti drugi vračajo spoštovanje,

– Ljubezen je, ko se sprehajaš po gozdu in poslušaš petje ptičkov,

– Ljubezen je, ko si v notranji harmoniji,

– Ljubezen je vse, kar obstaja,

– itd.

Različni pogledi, različne definicije. Vendar, kako je lahko ljubezen odvisna od tega ali partner dragi prinese rožico ali ne? Kako je lahko ljubezen odvisna od ene rože in druge osebe? Ali od tega, kako se drugi obnašajo do nas? Ali sploh od zunanjega sveta? Smo ženske morda sodnice, ki odločamo ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne? Žal mi je, če je katera mislila tako, vendar to je čista iluzija! Ljubezni pač ne moremo soditi, je ne moremo kupiti, niti podariti in prav tako nam je drugi ne morejo dati! Ljubezen lahko samo živimo, saj se nahaja v nas samih, v vsakem posamezniku. Speča ali živeča obstaja v nas in mi smo tisti, ki držimo v roki daljinca, ali jo bomo vklopili ali izklopili….

Če partner ne prinese rožico svoji dragi, ko je ona to željno pričakovala…. Verjamem, da je razočarana, da je žalostna. Ampak ne zaradi rožice in partnerja, temveč zaradi notranje neizpolnjenosti potrebe, ki je lahko samo v njej in ne v zunanjem svetu, dogajanju. Morda je to notranja vrednost, notranja lepota, notranja ljubezen ali/in notranje spoštovanje.

Zanimivo mi je tudi velikokrat že slišano… »normalni partner«. Kdo pa je normalni partner? Kakšen je moški, ki je normalen? To je zelo relativno. Za ene je tak, ki se lepo obnaša in oblači, za druge, ki je pošten, tretje, ki je zabaven….in vse to je zopet relativno. Kaj je normalno, pošteno, zabavno, itd. je zapisano v naših možganih kot nek program, ki smo ga zdownloadali skozi vzgojo in kasnejše življenje. Ženska, ki je v otroštvu doma dan za dnem gledala pijanega očeta, ki pretepa njeno mamo, bo v življenju zelo verjetno izbrala prav takega partnerja. Ker je to videla in ponotranjila, da moški pač taki so in tako se je naučila živeti. Ob nekem moškem, ki bi jo objemal, preživljal z njo mirne dneve, hodil ven s prijatelji, prihajal domov in zaspal z njo v objemu, ne bi prav dolgo zdržala. Saj vendar tako ne zna živeti. »Navodil« za takšno življenje skozi odraščanje ni prejela. Če pa jih želi, jih lahko prejme, s poglobitvijo vase, z opustitvijo starih vzorcev načina življenja in z osvojitvijo novih uvidov, novih načinov, kako živeti na drugačen način. Alkohol in pretepi v domačem okolju niso usoda, ki je zapečatena, ampak možnost za naprej, za spremembo, za oblikovanje prihodnosti, če si seveda sploh želi drugačnega življenja.

In zakaj potem nastajajo bolezni? Je rak res kazen? Lahko si razlagamo, da je rak kazen, lahko tudi da je darilo in lahko, da je zadnje opozorilo. Rak pa je lahko tudi rezultat dosedanjega življenja, ki ga je živel oboleli. Ne sestra, ne mati, ne partner, ne šef, ne ljubimec, ne soseda….ampak tisti, ki je zbolel.

Kako potem spremeniti življenje? Notranje dogajanje posameznika in srce sta povezana. Kadar so prepričanja, notranji vzorci, koncepti v našem mišljenju v nasprotju s tem, kar si v sebi želimo, kar želi naše srce, je to prvi korak za kasnejšo manifestacijo bolezni. Ne, od enkrat se to ne zgodi, vendar leto, dve, tri ….pet let takšnega neskladnega življenja in pokaže se rezultat. Če pa se življenje rojeva iz ljubezni in živimo v skladu z ljubeznijo v prvi vrsti do sebe,… če delujemo iz hočem, želim in ne iz moram, treba je,… če v nas vibrira radost, izziv in ne strah in skrb,… če si kreiramo svoj svet in ne igramo žrtve, …. Če smo v sozvočju s sabo, se ne dušimo, oviramo, temveč živimo v polnosti, … potem je zdravje edina puzzla, ki paše na tako življenje.

Žal pa je velikokrat tako, da dokler ni zadeva resna, dokler ni huda bolezen potrjena, življenje teče po ustaljenih tirnicah, z vsakodnevnimi stresi, obtoževanji, godrnjanji in z mislijo ter prepričanjem: »Ah, sej bo bolje! /Sej se bo že spremenil! /Sej bodo prišli boljši časi! /Ah, še to leto preživimo, potem pa bo naslednje leto povsem drugače!« Ha, pa ne bo! Zakaj? Zato, ker je zunanji svet naše ogledalo. Ker se v zunanjem svetu dogajajo stari in izgledajo natanko tako, kot so prepričanja, vzorci in mišljenje v naši glavi.

Popolnoma se zavedam, da vas je polovica od začetnih bralcev že zdavnaj nehala brati, da nekateri berete in se vam kadi iz ušes in da je komaj kdo, ki trenutno prikimava tem vrsticam. Ja, vem, boli. Tudi mene velikokrat. Tudi jaz sem tista, ki je kdaj užaljena in kritiziram zunanji svet. Vendar se zavedam vsega napisanega in z rednim poglabljanjem vase, v svojo notranjost, spreminjam moj pogled na zunanji svet…. V svet, ki mi je všeč, ki ga želim živeti in v katerem živi Ljubezen, Radost, Notranja Moč, Mir, Svoboda… in ne strah, skrb, bolečina, zamera, itd.

Vsem in vsakemu posamezniku izmed nas vse dobro!

Viva! ”

Vir:
Karunakaro Blog:
http://karunakaro.si/moj-blog/9-uncategorised/184-ljubezen-in-zdravje

Ko ni stika…

Če pogledam svoje vsakdanje življenje, lahko jasno zaznavam pokazatelje napredka na osebnem nivoju. In za to sem res hvaležen. Vidim pa tudi, da bi lahko notranji mir, izpolnjenost in dobra volja bila prisotna v mojem srcu še bolj pogosto.

So obdobja, ko je vse v redu in ko notranje sonce sije zelo močno, ne glede na zunanje dejavnike in vplive. Ta obdobja so kar pogosta in trajajo in so mi izredno dragocena :)

Pridejo pa seveda tudi situacije in trenutki, ko notranjega miru enostavno ni v ospredju zavesti.

In vselej, prav vedno, je vzrok (iz mojega vidika) v meni in je samo eden: takrat nimam Stika.

Stika s Seboj, svojim notranjim bogastvom, svojimi čustvi in hrepenenji oz potenciali v Srcu ALI Stika z drugimi na nivoju Zavesti in Srca.

In za prekinitev Stika na tem nivoju praviloma botruje um s svojimi bataljoni ofenzivnih in defenzivnih vojsčakov pod vodstvom generala Intelekta ter admiralke Ana Lize.

Signali oz pokazatelji, po katerih večinoma kaj kmalu prepoznam oz zaznam prekinitev Stika, se kažejo na različne načine.

Vsekakor k prekinitvi Stika s Seboj ali Drugimi največkrat pripomore to, da stvari jemljem osebno. Nekdo nekaj reče, izrazi svoje mnenje, pokaže pač svojo realnost in jaz to vzamem kot projekcijo name, vrednotenje ali poskus spreminjanja. Hja no.

Medtem, ko se jaz izgubljam v močvirju umskih akrobacij, drugi zgolj izražajo svojo subjektivno realnost, to je vse. In ta realnost je povsem v redu. Trenutno, kljub projekcijam lastnega uma, ne najdem posameznika na mojem planetu, ki bi imel kar koli proti meni.

V bistvu sam definiram lastno zaznavo in kadar je ta definicija obarvana pretirano osebno, adijo zavedanje na nivoju Srca.

Nadalje, kar precej neuporabna (zame) je tudi analiza, diagnosticiranje, dajanje takih in drugačnih nalepk in oznak na druge. Pod to seveda sodi tudi še tako nedolžno in dobronamerno spreminjanje in “popravljanje” drugih.

Kadar koli se ujamem, da analiziram oz intelektualiziram (aha, Lari je sedaj v nekem svojem filmu; hja, saj to kar pravi xy je zgolj njegova/njena projekcija), diagnosticiram (yep, ta model ima pa res hudo karmo) in skušam dopovedati drugim nekaj o Sebi tako, da jih skušam spremeniti oz “popraviti” (ej, dej, pojdi že na terapijo) – vse to je samo jasen znak, da sem trenutno na nivoju uma in ne Srca.

In um, kljub (zame) zelo pomembni vlogi pri mojem osebnem in duhovnem zorenju, je v tem kontekstu zgolj distrakcija, motnja oz ovira IN istočasno pot v globine Zavesti, v Stik v Srcu.

Ko na mojem planetu Integral.life torej NI stika, se v moji notranji psihični dinamiki rodi nemir, frustracija in včasih tudi jeza.

Vzroki za ta čustvena stanja niso v umu, drugih ali v okolici, temveč v neizpolnjenih oz neizraženih notranjih potencialih v Srcu (mir, svoboda, resnica, stik – ti so mi najpomembnejši).

In kadar Stik je ozaveščen in aktualiziran, no, takrat mi je celi svet zelo blizu, drugi so/ste mi vsi zelo dragi in vreme na oblaku številka devet je ekstremno sončno.

:)